Sama z avtodomom do Lofotov: 28 dni po Skandinaviji

Nadaljujemo serijo zapisov, v kateri vam predstavljamo zgodbe Vantrip popotnikov, ki so se z avtodomi Robeta odpravili raziskovat Evropo. Tokrat gre pot precej dlje kot ponavadi, vse na sever Norveške. Urša Drofenik, izkušena popotnica in gorska kolesarka, se je letos poleti sama z avtodomom Helios in v družbi psičke Pege, odpravila na mesec dni dolg roadtrip po Skandinaviji. Prevozila je skoraj 9.000 kilometrov od Ljubljane do norveških Lofotov in otoka Senja na skrajnem severu, nato pa še čez fjorde nazaj proti jugu.

---

Zakaj ravno Skandinavija

„Rekli so mi, da je lepo, pa sem morala iti pogledat, če imajo prav. In ja, je lepo. Je daleč. In je vredno.“

Skandinavijo je delno že spoznala z lastnimi krajšimi potovanji in prek službenih poti, tokrat pa si je želela iti dlje in ostati dlje. Prvotni cilj so bili Lofoti in otok Senja severno od njih, preostanek poti pa je nastajal sproti, glede na to, kje bi se dalo kolesariti (MTB) in kaj so klasične turistične točke. Ko je bila enkrat na poti, je dejansko sledila cesti z danes na jutri, bežno spremljala vreme in upala na najboljše.

Pot od Ljubljane do Lofotov

Trasa je bila dolga. Prva noč je bila na meji med Nemčijo in Avstrijo, da si je skrajšala vožnjo do severa Nemčije. Od tam trajekt na Švedsko, kjer se je prava avantura šele začela. Pot je nadaljevala vse do severa Norveške, čez Lofote in Senjo, nato pa po fjordih nazaj proti jugu. Iz južne Norveške se je s trajektom prepeljala na Dansko in se čez Nemčijo ter Avstrijo vrnila v Slovenijo.

En teden je potrebovala do Lofotov. Še en teden je namenila Lofotom in Senji. Preostala dva tedna sta bila namenjena vrnitvi. Veliko slabega vremena se je zgodilo ravno med dnevnimi premiki nazaj proti jugu, zaradi česar je bilo lažje izpustiti kakšno znamenitost na poti in si jo prihraniti za tisti ”sem se bom še vrnila”.

„Vsi, ki so me spremljali in poznajo razmere, so mi ves čas pisali, da imam gromozansko srečo, saj letošnje severno poletje ni bilo ravno poletje,“ pravi Urša.

Upravičeno razvpiti Lofoti in Senja

Lofoti so priljubljeni in turistični, a po Uršinih besedah upravičeno:

„Lofoti so vsekakor nekaj, kar bi vsak, ki ima rad naravo, hribe in morje, moral doživeti. So popularni, so turistični, vendar so vredni hajpa.“

Senja, otok severno od Lofotov, pa je od nje na celi poti zahtevala največ pozornosti za volanom. Ceste so tam res ozke, na njih pa se srečujejo nestrpni domačini in nevešči vozniki najetih avtodomov, ki so pogosto ravno prevzeli svoja vozila in se podali na pustolovščino.

Presenečenje na koncu poti: Telemark

Kraj, ki je presegel vsa njena pričakovanja, ni bil na severu, ampak čisto na koncu poti, na jugu Norveške.

„Telemark. Težko ga opišem, ker ga je treba doživeti. Ko po vsem lepem, kar doživiš v treh tednih, čisto na koncu odkriješ biser, veš, da bo to kraj, kamor se boš vračal.“

Manj navdušenja pa je pustil eden bolj znanih delov poti – fjordi. Tri dni vožnje skoznje je predvsem iskala izhod ven, morda zaradi vremena, morda zaradi prevelike gneče in priljubljenosti. Fjordom bo, pravi, očitno morala dati še eno priložnost.

Ko vsakodnevni sprehod ni vprašanje: potovanje s psičko

Urša je potovala s psičko Pego, kar je prineslo svoja pravila. Po dolgem dnevu vožnje sta si zjutraj in popoldan vedno vzeli čas za daljši sprehod ali pohod, zato se je bolj izogibala priljubljenim krajem in kampom ter iskala bolj oddaljene lokacije.

„Prav to me je držalo pokonci, ker zaspati in zbuditi se na odročnih lokacijah ima svoj čar.“

Kje prenočevati in koliko to stane

Kar 80 odstotkov noči je Urša prespala „na divje“, preostalo pa je poiskala PZA-je ali kampe, kjer se je stuširala, spraznila odpadne vode in napolnila rezervoarje. Prenočevanje je sproti načrtovala z aplikacijo Park4Night, med potjo pa naletela tudi na lokacije, ki na aplikaciji sploh niso bile označene in so bile še lepše.

Cene PZA-jev in kampov so se gibale med 30 in 60 evrov na avtodom, ne glede na število oseb v njem. Plačevanje pogosto temelji na zaupanju.

„Večinoma ne boš srečal žive duše, ki bo zaračunala. Največkrat te čaka tabla z navodili in QR kodo ali TRR računom, na katerega nakažeš znesek.“

Pri divjem kampiranju velja pravilo: dovoljeno je povsod, kjer ni izrecno prepovedano, vendar moraš biti vsaj 150 metrov oddaljen od hiš. V praksi to največkrat pomeni odmikališča ob neprometnih cestah, parkirišča, počivališča, gozdne ceste in njihovi priljubljeni piknik prostori, ki so namenjeni prav temu, da ostaneš in uživaš v naravi. Skandinavija je po Uršinih besedah izrazito prijazna do potovanja z avtodomom: skoraj povsod je na voljo praznjenje sive in črne vode ter pitna voda.

Tri top točke, ki so ji posebej ostale v spominu

Ko Uršo prosimo, naj priporoči tri točke, kjer je prespala in so ji najbolj ostale v spominu, odgovori zelo previdno. Svetuje, da ne sledite lokacijam, ki jih drugi delijo kot sanjske in edinstvene. Veliko več boste imeli od poti, če kraje odkrivate sami, v svojem tempu in po svojem navdihu. To, kar je bilo všeč njej, je bila povsem njena izkušnja, ki ne bo nujno enaka vaši.

»Pričakovanja so pač res lahko velika zabloda na potovanjih, ker si lahko hitro razočaran, če ne živiš v trenutku in samo hitiš da kljukaš stvari, ki so na seznamu.«

Vseeno izpostavi tri:

V bližini izhodišča za plažo Kalvika, Lofoti

»Zaradi gneče na Lofotih nisem imela fiksnega plana, katere atrakcije bom obiskala in kam bom šla hodit. Vodilo je bilo bolj: »Če bo kul parking, grem. Če ne, grem dalje.« In tako sem po naključju dobila idealno parkirišče tik ob izhodišču za eno najbolj razvpitih plaž na Lofotih. Parkirala, šla do plaže, uživala v razgledih, prišla nazaj do avtodoma … in ostala. Ravna podlaga, lep razgled, stran od prometnih cest, tišina in mir. To je bilo to. Pustimo dejstvo, da sem bila tako utrujena, da na kakršenkoli premik tudi pomisliti nisem želela. 🙂 «

Vradal, Telemark

»Vradal sem našla na Trailforksu, aplikaciji, s katero gorski kolesarji iščemo poti za kolesarjenje. Na Google Maps sem izbrskala dostop do spodnje postaje žičnice in si rekla: tam je praviloma ravno, če ne bo table za prepovedano parkiranje, bom pač ostala. Potem pa sem med kratkim sprehodom s Pego, preden sem šla na kolo, odkrila skrit dragulj mojega dopusta. Ravno prav ravno skalno ploščad čisto ob jezeru, dostopno z vanom. Ostala sem dva dni. Bonus? Savna ob jezercu z razgledom na hribe, dobrih pet minut stran s kolesom. Več res nisem potrebovala.«

Ob mestnem parku, Oslo

»Ta je malo manj outdoor, ampak super za ljubitelje večjih mest. V Oslu sem našla parkirišče tik ob mestnem parku, kjer je bilo parkiranje med osmo zvečer in deveto zjutraj celo zastonj. Kaj lepšega, kot spati ob parku, sredi mesta. Zjutraj pa sprehod skozi park do pekarne po cimetovo rolico in chai latte. Več kot priročen pit stop na moji poti. 🙂 «

Cestnine, trajekti in Flyt čip

Za norveške cestnine in trajekte se splača vnaprej naročiti Flyt čip, ki beleži cestnine in stroške trajektov. Poleg popusta je vse skupaj tudi precej lažje, saj celoten znesek poravnaš naknadno, prek spleta. Daljše trajekte, na primer med Nemčijo in Švedsko ter med Norveško in Dansko, je smiselno rezervirati vnaprej, tako vidiš razlike v ceni in izbereš najugodnejšega. Urši se je na primer bolj splačalo prečkati morje do Švedske ponoči kot podnevi, kar je ustrezalo tudi njenemu potovalnemu ritmu.

Kaj vzeti s seboj

• Oblačila: merino perilo. Ne smrdi in greje tudi, ko si moker do kosti. Urša ga je v mesecu dni oprala samo enkrat.
• Obutev: škornji so obvezni. „V Skandinaviji voda teče navzgor, ne navzdol.“
• Priročen sesalec za prah. Edina stvar, ki jo je pogrešala, še posebej s psičko na krovu.

Koliko časa potrebujete

Za tako dolgo pot, kot jo je prevozila Urša (28 dni, skoraj 9.000 kilometrov), je treba biti ves čas v gibanju. Če bi šla znova, bi si raje vzela še teden dni več. Za tiste, ki imajo manj časa, pa svetuje krajšo različico:

„Če izpustiš Lofote in Senjo ter raziskuješ samo spodnji del Skandinavije, si v dobrih dveh do treh tednih ok.“

Alternativa je, da si najem avtodoma z nekom razdelite: prva ekipa pripelje avtodom do severa Norveške v dveh tednih, nato pa se zamenjata in druga ekipa pripelje avtodom nazaj domov.

Kdaj na pot

Poleti so dnevi dolgi, vreme naj bi bilo bolj stabilno, hkrati pa je tudi turistov največ. Če bi se odločala znova, bi Urša izbrala avgust in september.

Komu bi priporočila potovanje

Potovanje zahteva precej časa za vožnjo in ni namenjeno druženju. Na poti ne boste navezali veliko novih poznanstev, boste pa veliko videli in doživeli. Tistim, ki avtodoma še niso najeli, Urša svetuje, naj najprej preizkusijo krajši, bolj domač izlet:

„Za začetek en poskusni vikend roadtrip po italijanskih Dolomitih. Da vidite, kako je voziti po regionalnih cestah, kako iskati prenočišča in kako sploh manevrirati s kombijem.“

Presenetilo jo je tudi, kako pogosto so bile v Skandinaviji za volanom avtodomov ženske, po njeni oceni kar v 95 odstotkih primerov. Prve dni ji je ta občutek dajal dodaten pogum, kasneje pa se je počutila povsem vsakdanje, kot del okolice, po kateri je potovala.

Uršino potopisno predavanje

Če vas je Uršina zgodba pritegnila, jo boste kmalu lahko doživeli v živo. V Vantrip bazi na Brezovici pripravljamo potopisno predavanje, na katerem bo Urša predstavila celotno pot od Ljubljane do Lofotov in nazaj, podprto s fotografijami in video posnetki. Prijave zbiramo prek spodnjega obrazca, število mest je omejeno.